Skakalno koleno je ena najpogostejših poškodb zaradi preobremenitve kolena, ki prizadene predvsem športnike, pogosto pa se pojavi tudi pri rekreativcih in posameznikih, katerih delo vključuje veliko klečanja, počepanja ali ponavljajočih se obremenitev nog. Kljub imenu se skakalno koleno ne pojavlja samo pri ljudeh, ki veliko skačejo. Težava se lahko razvije pri vsakem, ki redno obremenjuje kolenski sklep in patelarno tetivo brez zadostnega časa za regeneracijo.

Za skakalno koleno je značilna bolečina tik pod pogačico, ki se običajno pojavi med telesno aktivnostjo, kasneje pa lahko tudi med vsakodnevnimi opravili. Sprva gre le za rahlo nelagodje po športni aktivnosti, vendar lahko brez ustreznega zdravljenja bolečina postane kronična in pomembno omeji gibanje ter športno zmogljivost.

Veliko ljudi zmotno meni, da je pri tej težavi vnetje glavni vzrok bolečine. Sodobne raziskave kažejo, da gre pri večini primerov predvsem za degenerativne spremembe patelarne tetive zaradi dolgotrajne preobremenitve in slabše sposobnosti celjenja tkiva. Prav zato je ustrezna fizioterapija bistveno učinkovitejša od zgolj počitka ali jemanja protibolečinskih zdravil.

V tem članku boste izvedeli:

kaj je skakalno koleno,
kateri so najpogostejši simptomi,
zakaj nastane,
kako poteka fizioterapija,
katere vaje najbolj pomagajo,
kako dolgo traja okrevanje in kako preprečiti ponovitev težav.

Kaj je skakalno koleno?

Skakalno koleno, strokovno imenovano patelarna tendinopatija, je kronična poškodba patelarne tetive, ki povezuje spodnji del pogačice z golenico. Patelarna tetiva ima pomembno nalogo pri iztegu kolena in omogoča izvajanje gibov, kot so hoja, tek, skoki, doskoki, sprinti in vstajanje iz počepa.

Pri zdravi tetivi so kolagenska vlakna tesno urejena in zelo odporna na obremenitve. Ko pa je obremenitev večja od sposobnosti regeneracije, začnejo nastajati mikroskopske poškodbe. Če se te ponavljajo dlje časa, se struktura tetive spremeni – kolagenska vlakna izgubijo svojo organiziranost, tetiva postane debelejša, manj prožna in bolj občutljiva na obremenitve. Takrat govorimo o skakalnem kolenu.

Zanimivo je, da pri številnih bolnikih ni prisotnega klasičnega vnetja. Zato se danes vse pogosteje uporablja izraz patelarna tendinopatija, saj bolje opisuje spremembe, ki nastanejo v tetivi.

Največje tveganje za razvoj skakalnega kolena imajo športi, ki vključujejo veliko eksplozivnih gibov:

odbojka,
košarka,
rokomet,
atletika,
nogomet,
tenis,
crossfit,
fitnes z veliko pliometričnih vaj.

Vendar pa skakalno koleno ni omejeno le na športnike. Pojavi se lahko tudi pri ljudeh, ki:

pogosto klečijo,
veliko hodijo po stopnicah,
opravljajo fizično zahtevno delo,
nenadoma povečajo telesno aktivnost po daljšem obdobju neaktivnosti.

Pomembno je razumeti, da se skakalno koleno običajno razvija postopoma. Večina bolnikov se težav zaveda šele, ko bolečina postane dovolj izrazita, da začne omejevati šport ali vsakodnevno življenje.

Simptomi skakalnega kolena

Najznačilnejši simptom skakalnega kolena je bolečina tik pod spodnjim robom pogačice, kjer se patelarna tetiva pripenja na golenico. Bolečina je sprva blaga, vendar se z nadaljnjim obremenjevanjem postopoma stopnjuje.

Med najpogostejše simptome spadajo:

Bolečina pod pogačico

Najpogosteje se bolečina pojavi:

med skakanjem,
pri doskokih,
med tekom,
pri sprintih,
pri hoji po stopnicah,
med počepi,
pri vstajanju s stola.

Na začetku bolečina pogosto izgine po ogrevanju, po končani aktivnosti pa se ponovno pojavi. To je zelo značilen znak začetne faze skakalnega kolena.

Občutljivost na pritisk

Mesto tik pod pogačico je pogosto izrazito boleče na dotik. Že pritisk s prstom na narastišče patelarne tetive lahko sproži ostro bolečino.

Jutranja okorelost

Pri napredovanem skakalnem kolenu se lahko pojavi občutek zategovanja in okorelosti po daljšem mirovanju, predvsem zjutraj ali po dolgotrajnem sedenju.

Slabša športna zmogljivost

Ker tetiva izgublja sposobnost učinkovitega prenašanja sil, športniki pogosto opazijo:

nižji odriv,
manj eksplozivnosti,
slabšo hitrost,
hitrejšo utrujenost nog.

Marsikdo poskuša bolečino ignorirati, vendar se s tem tveganje za napredovanje poškodbe bistveno poveča.

Bolečina tudi med mirovanjem

Če se skakalno koleno ne zdravi pravočasno, se bolečina lahko pojavlja že med običajno hojo ali celo v mirovanju. V tej fazi športna aktivnost pogosto postane skoraj nemogoča.

Stopnje razvoja simptomov

Razvoj skakalnega kolena običajno poteka postopoma.

1. stopnja

Bolečina se pojavi šele po športni aktivnosti in ne vpliva bistveno na zmogljivost.

2. stopnja

Bolečina se pojavlja med aktivnostjo, vendar športnik še vedno lahko trenira.

3. stopnja

Bolečina je prisotna ves čas aktivnosti in pomembno zmanjšuje zmogljivost.

4. stopnja

V redkih primerih lahko pride do delne ali popolne rupture patelarne tetive, kar zahteva takojšnjo ortopedsko obravnavo.

Dobra novica je, da se večina primerov skakalnega kolena ob pravočasni fizioterapiji uspešno pozdravi brez operacije. Ključ do uspeha je zgodnje prepoznavanje simptomov, prilagoditev obremenitev in postopno izvajanje terapevtskih vaj, ki tetivi povrnejo njeno moč, elastičnost in odpornost na vsakodnevne ter športne obremenitve.

Vzroki za skakalno koleno

Skakalno koleno nastane zaradi ponavljajočih se obremenitev patelarne tetive, ki presegajo njeno sposobnost regeneracije. Tetiva se sicer po vsaki telesni aktivnosti obnavlja, vendar lahko prepogosti ali preintenzivni treningi povzročijo kopičenje mikropoškodb. Sčasoma se spremeni njena struktura, zmanjša se njena elastičnost in poveča občutljivost na obremenitve.

V večini primerov skakalno koleno ni posledica enega samega dogodka ali poškodbe, temveč se razvija postopoma skozi tedne ali mesece. Sprva se pojavi le občasna bolečina po športni aktivnosti, kasneje pa lahko težave postanejo kronične.

Najpogostejši vzroki za nastanek skakalnega kolena so:

Preobremenitev patelarne tetive

Najpomembnejši dejavnik tveganja je prevelika količina ponavljajočih se obremenitev. Patelarna tetiva mora pri vsakem skoku, doskoku ali sprintu prenašati zelo velike sile – pogosto večkratnik telesne teže.

Če med treningi ni dovolj časa za regeneracijo, se poškodbe v tetivi začnejo kopičiti, kar vodi v razvoj skakalnega kolena.

Nenadno povečanje treninga

Veliko športnikov začne občutiti bolečine po:

povečanju števila treningov,
intenzivnejših pripravah,
uvajanju pliometričnih vaj,
spremembi športne podlage,
vrnitvi po daljšem premoru.

Tetiva potrebuje čas, da se prilagodi večjim obremenitvam. Prehitro povečanje intenzivnosti je eden najpogostejših razlogov za razvoj skakalnega kolena.

Slaba mišična pripravljenost

Šibke mišice stegna, zadnjih stegenskih mišic, mečnih mišic in glutealnih mišic povečajo obremenitev patelarne tetive. Če mišice ne prevzamejo dovolj sile, mora večino obremenitve absorbirati tetiva.

Zaradi tega je tveganje za skakalno koleno večje pri posameznikih, ki imajo slabšo mišično moč ali zmanjšano stabilnost spodnjega uda.

Omejena gibljivost

Povečana napetost mišic lahko spremeni biomehaniko gibanja in dodatno obremeni koleno. Najpogosteje gre za:

zategnjene sprednje stegenske mišice,
zategnjene zadnje stegenske mišice,
zmanjšano gibljivost mečnih mišic,
omejeno gibljivost gležnja.

Čeprav raztezanje samo po sebi ne odpravi skakalnega kolena, lahko izboljšanje gibljivosti zmanjša obremenitev tetive.

Nepravilna tehnika gibanja

Pri številnih športnikih fizioterapevti opazijo napake pri izvajanju gibov, kot so:

doskok s preveč iztegnjenimi koleni,
kolaps kolena navznoter,
slaba kontrola med počepi,
neustrezen odriv pri skokih.

Takšne biomehanske nepravilnosti povzročijo večje sile na patelarno tetivo in lahko pospešijo razvoj skakalnega kolena.

Drugi dejavniki tveganja

K nastanku težav lahko prispevajo tudi:

neprimerna športna obutev,
trda igralna podlaga,
prekomerna telesna teža,
predhodne poškodbe kolena,
nezadostna regeneracija,
pomanjkanje spanja,
neustrezen program treninga.

V večini primerov gre za kombinacijo več dejavnikov, zato je pri zdravljenju pomembno poiskati in odpraviti dejanski vzrok težav.

Kako se diagnosticira skakalno koleno?

Diagnoza skakalnega kolena temelji predvsem na natančnem pogovoru z bolnikom in kliničnem fizioterapevtskem ali ortopedskem pregledu. V večini primerov dodatne slikovne preiskave niso potrebne, lahko pa pomagajo pri potrditvi diagnoze ali izključitvi drugih vzrokov bolečine v kolenu.

Pravočasna diagnoza je pomembna, saj zgodnje zdravljenje običajno omogoča hitrejše okrevanje in zmanjša tveganje za kronične težave.

Pogovor o težavah – anamneza

Fizioterapevt ali zdravnik bo najprej povprašal o:

lokaciji bolečine,
trajanju simptomov,
športni aktivnosti,
spremembah treninga,
preteklih poškodbah,
dejavnostih, ki bolečino poslabšajo ali zmanjšajo.

Za skakalno koleno je značilno, da se bolečina pojavlja predvsem pri skokih, teku, doskokih in hoji po stopnicah.

Klinični pregled

Med pregledom se oceni:

bolečnost patelarne tetive na pritisk,
gibljivost kolena,
mišična moč,
stabilnost kolenskega sklepa,
gibanje med počepom,
tehnika doskoka in drugih funkcionalnih gibov.

Pogosto se izvede tudi enonožni počep ali enonožni spust s stopnice, saj ti testi hitro pokažejo, ali obremenitev povzroča bolečino.

Ultrazvočna preiskava

Ultrazvok omogoča hiter pregled patelarne tetive in lahko pokaže:

zadebelitev tetive,
neenakomerno strukturo,
degenerativne spremembe,
povečano prekrvavitev.

Pomembno pa je vedeti, da spremembe na ultrazvoku niso vedno povezane z intenzivnostjo bolečine. Nekateri športniki imajo izrazite spremembe brez simptomov, drugi pa močne bolečine ob minimalnih spremembah.

Magnetna resonanca (MR)

Magnetna resonanca običajno ni potrebna pri tipičnem poteku skakalnega kolena. Uporablja se predvsem:

kadar diagnoza ni jasna,
ob sumu na druge poškodbe kolena,
pri dolgotrajnih težavah brez izboljšanja,
pred načrtovanim operativnim zdravljenjem.

MR omogoča zelo natančen prikaz tetive in okoliških struktur.

Katere težave je treba izključiti?

Ker bolečina v sprednjem delu kolena ni značilna samo za skakalno koleno, je treba izključiti tudi druge možne diagnoze, kot so:

patelofemoralni bolečinski sindrom,
vnetje maščobnega telesca pod pogačico,
Osgood-Schlatterjeva bolezen pri mladostnikih,
poškodbe meniskusa,
poškodbe vezi,
artroza kolena.

Natančna diagnostika je ključnega pomena, saj ima vsaka od teh težav drugačen način zdravljenja. Pri skakalnem kolenu je najuspešnejši pristop individualno prilagojen program fizioterapije, ki postopoma povečuje obremenitev tetive in izboljšuje njeno sposobnost prenašanja sil.

Fizioterapija pri skakalnem kolenu

Fizioterapija predstavlja temelj zdravljenja skakalnega kolena in je v večini primerov najučinkovitejša metoda za odpravo bolečin ter varno vrnitev k športnim in vsakodnevnim aktivnostim. Cilj zdravljenja ni zgolj zmanjšanje bolečine, temveč predvsem izboljšanje sposobnosti patelarne tetive, da ponovno prenaša velike obremenitve brez simptomov.

V preteklosti se je pri skakalnem kolenu pogosto priporočal dolgotrajen počitek. Danes vemo, da popolna prekinitev aktivnosti običajno ni najboljša rešitev. Tetiva namreč potrebuje ustrezno, postopno in nadzorovano obremenitev, saj se le tako prilagaja in obnavlja.

Uspešna fizioterapija temelji na individualno prilagojenem programu, ki upošteva stopnjo poškodbe, trajanje težav, telesno pripravljenost posameznika ter njegove cilje.

Zmanjšanje bolečine

Prvi cilj fizioterapije je zmanjšati bolečino in umiriti preobremenjeno tetivo. To ne pomeni popolnega mirovanja, temveč začasno prilagoditev aktivnosti.

Priporočljivo je zmanjšati ali začasno omejiti:

skoke,
sprint,
hitre spremembe smeri,
globoke počepe z večjimi obremenitvami,
druge aktivnosti, ki izrazito povečajo bolečino.

V tem obdobju fizioterapevt pomaga določiti, katere aktivnosti so še varne in katere je treba začasno prilagoditi.

Progresivne terapevtske vaje

Najpomembnejši del zdravljenja skakalnega kolena predstavljajo terapevtske vaje. Številne raziskave so pokazale, da imajo najboljše rezultate progresivne vaje za krepitev patelarne tetive in mišic spodnjega uda.

Program običajno poteka v več fazah:

izometrične vaje za zmanjšanje bolečine,
počasne vaje za moč,
ekscentrične vaje,
težke počasne vaje za moč (Heavy Slow Resistance),
pliometrične vaje,
športno specifični trening.

Napredovanje med posameznimi fazami je odvisno od simptomov in sposobnosti posameznika.

Krepitev mišic spodnjega uda

Poleg same tetive je treba okrepiti tudi mišice, ki sodelujejo pri gibanju kolena.

Posebno pozornost namenimo:

štiriglavi stegenski mišici,
zadnjim stegenskim mišicam,
glutealnim mišicam,
mečnim mišicam,
mišicam trupa.

Močne mišice zmanjšajo obremenitev patelarne tetive in izboljšajo biomehaniko gibanja.

Pravilna biomehanika gibanja

Velik del fizioterapije predstavlja analiza gibanja. Fizioterapevt oceni:

tehniko počepa,
doskok po skoku,
tek,
enonožno stabilnost,
položaj kolena med gibanjem.

Če se odkrijejo nepravilni vzorci gibanja, jih je treba postopoma odpraviti. S tem se zmanjša tveganje za ponovitev skakalnega kolena tudi po končanem zdravljenju.

Manualna terapija

Manualna terapija lahko pomaga zmanjšati bolečino in izboljšati gibljivost okoliških struktur, vendar sama po sebi ne odpravi vzroka težav.

Najpogosteje vključuje:

mobilizacijo kolenskega sklepa,
sproščanje mehkih tkiv,
obravnavo mišičnih napetosti,
izboljšanje gibljivosti gležnja in kolka.

Manualna terapija je predvsem dopolnilo aktivni rehabilitaciji.

Individualni program rehabilitacije

Vsako skakalno koleno je nekoliko drugačno. Zato mora biti program zdravljenja prilagojen posamezniku.

Načrt rehabilitacije je odvisen od:

starosti,
športne aktivnosti,
stopnje poškodbe,
trajanja simptomov,
ciljev posameznika.

Individualno prilagojena fizioterapija običajno omogoča hitrejše okrevanje in zmanjšuje možnost ponovitve težav.

Vaje za skakalno koleno

Pravilno izbrane vaje predstavljajo najpomembnejši del zdravljenja skakalnega kolena. Cilj ni le zmanjšati bolečino, temveč predvsem povečati sposobnost tetive za prenašanje obremenitev. Pri tem je pomembno, da so vaje postopne in prilagojene trenutnemu stanju posameznika.

Pogosta napaka je prezgodnja vrnitev k intenzivnim treningom ali izvajanju zahtevnih skokov, še preden je tetiva dovolj pripravljena. To lahko podaljša okrevanje ali povzroči ponovitev težav.

Izometrične vaje

Izometrične vaje pomenijo napenjanje mišice brez gibanja v sklepu. Pri številnih bolnikih učinkovito zmanjšajo bolečino in omogočijo lažji prehod na zahtevnejše obremenitve.

Pogosto se izvajajo:

statični počep ob steni,
izteg kolena proti uporu,
statični položaji na napravi za izteg kolena.

Počasne vaje za moč

Ko se bolečina zmanjša, se program razširi na počasne kontrolirane vaje, kot so:

počepi,
izpadni koraki,
stopanje na klop,
enonožni počepi,
potisk z nogami na napravi.

Pri teh vajah je pomembna pravilna tehnika in postopno povečevanje obremenitve.

Ekscentrične vaje

Ekscentrični trening pomeni nadzorovano spuščanje pod obremenitvijo. Dolga leta je veljal za zlati standard zdravljenja skakalnega kolena in je še vedno pomemben del rehabilitacije.

Najpogosteje se uporablja ekscentrični počep na poševni podlagi, pri katerem se večina obremenitve izvaja med spuščanjem.

Heavy Slow Resistance trening (HSR)

Sodobne raziskave kažejo, da imajo zelo dobre rezultate tudi počasne vaje z večjimi obremenitvami, poznane kot Heavy Slow Resistance trening.

Prednosti tega pristopa so:

povečanje moči mišic,
izboljšanje kakovosti tetive,
večja toleranca na obremenitve,
dolgoročno manj ponovitev težav.

Pliometrične vaje

Ko bolečina skoraj popolnoma izzveni in je moč ustrezno obnovljena, se začne postopna vključitev pliometričnih vaj.

Sem sodijo:

poskoki,
enonožni skoki,
doskoki,
hitri odrivi,
športno specifični skoki.

Šele po uspešno opravljenih pliometričnih vajah se posameznik postopoma vrača v poln trening.

Česa se je treba izogibati?

Med rehabilitacijo skakalnega kolena ni priporočljivo:

trenirati preko izrazite bolečine,
prehitro povečevati obremenitev,
popolnoma opustiti vse aktivnosti za daljše obdobje,
preskočiti faze rehabilitacije,
izvajati vaj brez ustrezne tehnike.

Pravilno načrtovan program vaj pod vodstvom fizioterapevta omogoča postopno obnovo patelarne tetive, izboljšanje mišične moči ter varno vrnitev k športu brez nepotrebnega tveganja za ponovitev skakalnega kolena.

Kdaj poiskati pomoč fizioterapevta?

Če bolečina pod pogačico vztraja več kot nekaj tednov ali se pojavlja ob vsakem treningu, je priporočljivo čim prej poiskati strokovno pomoč. Zgodnja fizioterapevtska obravnava lahko bistveno skrajša čas okrevanja in prepreči razvoj kroničnih težav.

Na pregled se naročite predvsem, če:

bolečina ne izzveni kljub zmanjšanju aktivnosti,
vas skakalno koleno ovira pri športu ali vsakodnevnih opravilih,
se bolečina stopnjuje iz tedna v teden,
ne morete več normalno teči, skakati ali hoditi po stopnicah,
se težave pogosto ponavljajo.

Pri fizioterapevtskem pregledu bomo ocenili vzrok vaših težav, analizirali gibanje, mišično moč in obremenitve ter pripravili individualni program rehabilitacije. Cilj ni le zmanjšanje bolečine, temveč odprava vzroka skakalnega kolena in varna vrnitev k športu ali vsakodnevnim aktivnostim brez ponovitve težav.

Naročite se na pregled preko spodnjega obrazca in začnite zdravljenje pravočasno.

← Back

Hvala za vaše povpraševanje. Kontaktiral vas bom v najkrajšem možnem času.

Zaključek

Skakalno koleno je ena najpogostejših poškodb zaradi preobremenitve patelarne tetive in se najpogosteje razvija postopoma. Čeprav se bolečina na začetku pojavlja le med športno aktivnostjo, lahko brez ustreznega zdravljenja postane kronična in pomembno omeji gibanje ter športno zmogljivost.

Najuspešnejše zdravljenje za skakalno koleno temelji na individualno prilagojeni fizioterapiji, postopnem obremenjevanju tetive in odpravljanju dejavnikov, ki so pripeljali do razvoja težav. Dolgotrajen počitek praviloma ni najboljša rešitev, saj tetiva za obnovo potrebuje ustrezno in nadzorovano obremenitev.

Ob pravočasni diagnozi, pravilno načrtovani rehabilitaciji in doslednem izvajanju terapevtskih vaj se večina posameznikov uspešno vrne k športu brez operativnega zdravljenja. Če bolečina vztraja ali se stopnjuje, je priporočljivo čim prej opraviti fizioterapevtski pregled in začeti z ustreznim programom zdravljenja.

Povezani članki

Pogosta vprašanja (FAQ)

Kako dolgo traja okrevanje za diagnozo skakalno koleno?

Trajanje okrevanja je odvisno od stopnje poškodbe, trajanja simptomov in doslednosti izvajanja rehabilitacije. Pri blažjih oblikah se stanje lahko izboljša v 6 do 12 tednih, medtem ko lahko kronično skakalno koleno zahteva od 3 do 6 mesecev ali celo dlje. Pomembno je, da se obremenitve povečujejo postopoma in pod strokovnim nadzorom.

Ali je za diagnozo skakalno koleno potreben popoln počitek?

Ne. Popoln počitek običajno ni najboljša rešitev. Sodobne smernice priporočajo prilagoditev aktivnosti in postopno obremenjevanje patelarne tetive z ustreznimi terapevtskimi vajami. Dolgotrajna neaktivnost lahko celo upočasni okrevanje.

Lahko še vedno treniram, če imam skakalno koleno?

V številnih primerih da, vendar mora biti trening prilagojen. Če bolečina med vadbo ostaja blaga (približno do 3/10) in se naslednji dan ne poslabša, je pogosto mogoče nadaljevati z določenimi aktivnostmi. O tem, katere obremenitve so primerne, presodi fizioterapevt glede na vaše stanje.

Kdaj je potrebna operacija za skakalno koleno?

Operativno zdravljenje je redko potrebno. Za operacijo se odločajo predvsem pri posameznikih, pri katerih konzervativno zdravljenje, vključno z ustrezno fizioterapijo, več mesecev ne prinese izboljšanja ali pride do rupture patelarne tetive.

Ali lahko skakalno koleno izgine samo od sebe?

Pri blagih težavah se simptomi lahko začasno umirijo, vendar brez odprave vzroka pogosto pride do ponovitve bolečin. Zato je priporočljivo čim prej začeti z ustrezno rehabilitacijo, ki izboljša sposobnost tetive za prenašanje obremenitev.

Katere vaje so najbolj učinkovite za skakalno koleno?

Največ dokazov podpirajo progresivne vaje za moč, ki vključujejo izometrične vaje, ekscentrične vaje in t. i. Heavy Slow Resistance (HSR) trening. Program mora biti individualno prilagojen in postopno stopnjevan.

Ali lahko ponovno dobim skakalno koleno?

Da. Če se prezgodaj vrnete k intenzivnim treningom ali ne odpravite dejavnikov, ki so povzročili težave, obstaja večja možnost ponovitve. Zato je pomembno, da po zaključeni rehabilitaciji nadaljujete z vajami za moč in skrbite za ustrezno obremenjevanje tetive.

Literatura

Theodorou A, Komnos G, Hantes M. Patellar tendinopathy: an overview of prevalence, risk factors, screening, diagnosis, treatment and prevention. Archives of Orthopaedic and Trauma Surgery. 2023.
https://link.springer.com/article/10.1007/s00402-023-04998-5
Mabrouk A, Lee CM, Sherman AL. Patellar Tendinopathy (Jumper’s Knee). StatPearls Publishing. Updated 2026.
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK532969/
Malliaras P, Cook J, Purdam C, Rio E. Patellar Tendinopathy: Clinical Diagnosis, Load Management, and Advice for Challenging Case Presentations. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy. 2015.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/26390269/
Challoumas D, Pedret C, Biddle M, et al. Management of patellar tendinopathy: a systematic review and network meta-analysis of randomised studies. BMJ Open Sport & Exercise Medicine. 2021.
https://bmjopensem.bmj.com/content/7/4/e001110
Čobec J, Kozinc Ž. Conservative Treatments for Patellar Tendinopathy: A Review of Recent High-Quality Evidence. BioMed. 2022.
https://www.mdpi.com/2673-8430/2/4/28
Everhart JS, Cole D, Sojka JH, et al. Treatment Options for Patellar Tendinopathy: A Systematic Review. Arthroscopy. 2017.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/28110807/
Sprague A, Epsley S, Grävare Silbernagel K. Distinguishing Quadriceps Tendinopathy and Patellar Tendinopathy: Semantics or Significant? Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy. 2019.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31475629/

Skakalno koleno – simptomi, vzroki in fizioterapija